Dr. Igor Tavčar

Friderik II. Hohenstaufen, ki je bil zagret sokolar je v sokolarskih krogih poznan predvsem po svojem znamenitem delu « De arti venandi cum avubus « oz.v prevodu « O umetnosti lova s pticami «. V bogato ilustriranem rokopisu, ki ima veljavo še dandanes, je združeno znanje kultur tedanje Evrope in bljižnega vzhoda. Njegova knjiga odkriva za tisti čas izjemna naravoslovna spoznanja, s svojim načinom pristopa k obravnavani tematiki pa predstavlja mejnik v prehodu k sodobni analitični znanosti. Manj pa je znanega o njegovem življenju in delu na drugih področjih, ki nedvomno Friderika II. izdajajo za izjemnega misleca, filozofa in  politika tistega časa.

Friderik II. Hohenstaufen ali Štaufovec, kot je njegovo tradicionalno slovensko poimenovanje (* Jesi, Italija, 26. december 1194, † Castel Fiorentino pri San Severu, Italija, 13. december 1250), je bil cesar Svetega rimskega cesarstva (1211-1250), kralj Sicilije (1198-1250), nemški kralj (1212-1250), kralj Jeruzalema (1225-1234) in knez Švabski (1212-1216). Bil je sin Henrika VI. Švabskega in Konstance Sicilske, zadnje normanske kraljice.

Izobrazba, kultura in znanost

Friderik II. je bil zelo izobražen človek. Govoril je devet jezikov in rad je študiral predvsem filozofijo, matematiko, medicino in naravoslovje. Redno si je dopisoval z Leonardom Fibonaccijem. Rad je podpiral znanstvenike in jezikoslovce. Pod njegovim okriljem se je kultura splošno razširila, tudi zato, ker se je odkrito zavzemal za prepletanje raznih tradicij, ki so se srečevale na njegovem dvoru. Navduševal se je za arabsko leposlovje in za latinske klasike, a sprejemal je tudi bizantinske vplive in istočasno je želel ohraniti stare normanske sage in pesmi provansalskih trubadurjev.

Po zaslugi Friderika II. in njegove Sicilske šole se je razvil visoki sicilski jezik, ki ni imel dosti skupnega z vsakdanjo govorico, pač pa je temeljil na provansalskih govoricah in na birokratski latinščini. To je bil prvi standard italijanskega jezika, čeprav so ga uporabljali le izobraženci. Pozneje ga je prevzel tudi Dante, ki je na njegovi podlagi in z dodajanjem toskanskih in neolatinskih izrazov začel izoblikovati moderno italijanščino. Posebnost visokega sicilskega jezika je predvsem v tem, da je razvil nekatere oblike, ki so prej nihale med klasično latinščino in novo nastajajočo francoščino (provansalščino). Tako so se dokončno ustalila popolnoma izvirna, italijanska, obrazila.

Seveda se Friderikov vpliv na kulturo ni omejil na jezikoslovje. Bil je mecen mnogih umetnikov, čigar dela še danes občudujemo, na primer v kiparstvu in izdelovanju kovancev ter pečatov. Posebne važnosti so miniaturne poslikave kodeksov. Najbolj vidna med njegovimi zapuščinami je zidava gradov, od katerih večina še danes stoji; najslavnejši med njimi je njegov lovski grad Castel del Monte v kraju Andria, ki je upodobljen na italijanskem kovancu za eno stotinko evra.

Ko je bil Friderik star 30 let, je formalno ustanovil v Neaplju universitas studiorum, to je prvo državno univerzo v Evropi. Edina tedaj obstoječa univerza, bolonjska, je bila namreč sestavljena iz samostojnih učiteljev in študentov, ki so kmalu prešli pod papeževo okrilje. Neapeljska univerza je bila pa popolnoma laična. Nastala je predvsem kot šola pravosodja in retorike, a kmalu se je razširila tudi na druge vede. Od svojega nastanka leta 1224 ni Neapeljska univerza nikoli prenehala delovati. Leta 1987 je bila poimenovana po Frideriku II.

Otroška leta

Friderikovo otroštvo ni bilo srečno. Ni bil še tri leta star, ko mu je umrl oče, leto za tem pa še mati, ki ga je pred smrtjo izročila v varstvo papežu Inocencu III. Tako je Friderik postal sicilski kralj pri štirih letih, sprva pod vplivom nemških plemičev, od leta 1206 pod papeževim. Na svoj štirinajsti rojstni dan se je proglasil za polnoletnega, se kmalu poročil in kraljevino dejansko prevzel v svoje roke.

Politična dogajanja niso upoštevala njegove mladosti. Ko je bil leta 1209 Oton IV. v Nemčiji izvoljen za cesarja Svetega rimskega cesarstva, so njegovi nasprotniki izvolili prav Friderika, kar pa je sprva pomenilo le golo imenovanje. Šele leta 1214 je prišlo do oboroženega spopada med Otonom IV. in Friderikovim zaveznikom Filipom Avgustom. Filip Avgust, francoski kralj, je v bitki pri Bouvinesu premagal Otona in njegove angleške zaveznike, zato zgodovinarji štejejo to zmago za začetek francoske državljanske zavesti.

Križarske vojne

Papež Honorij III., ki je nasledil papeža Inocenca III. je Frideriku podelil dovoljenje, da upravlja s Sicilskim kraljestvom ločeno od Cesarstva. V zameno je moral Friderik obljubiti križarsko vojno. A vojskovanje ni navduševalo mladega kralja, zato je z izpolnitvijo obljube dolgo odlašal. Šele ko mu je naslednji papež, Gregor IX., zagrozil z izobčenjem, je leta 1227 odrinil s svojimi ladjami proti Sveti deželi. Toda na ladjah je izbruhnila huda epidemija, ki je Friderika prisilila, da se je po nekaj dneh vrnil domov. Gregor IX. ga je takoj izobčil, zato je vojska že naslednje leto spet odplula. A Frideriku se ni bilo treba bojevati. S sultanom al-Kamilom se je le pogovoril in v miru zasedel prestol kralja Jeruzalema, do katerega je imel dedno pravico po smrti svoje druge žene. To prijateljstvo z neverniki ni šlo v račun papežu, ki je zato med Friderikovo odsotnostjo napadel njegove posesti v Italiji. Le takojšnja kraljeva vrnitev je spet vzpostavila mir.

Ta križarska vojna, šesta po številu, kjer sploh ni prišlo do vojskovanja, je velike zgodovinske važnosti, ker je bila glavni vzrok nasprotovanj med papeževo in cesarjevo oblastjo na italijanskih tleh, saj prav na noben način ni upoštevala Cerkve. V spor se je kmalu vmešala Lombardska liga komun kot predstavnica gvelfov, kar je prisililo cesarjeve zaveznike, v prvi vrsti družino Ordelaffi iz mesta Forlì, da se opredelijo kot gibelini.

Zakonodaja

Čeprav je bil Friderik II. polnomočen cesar Svetega rimskega cesarstva, se ni nikoli zanimal za to ogromno politično enoto, pač pa je vse svoje moči usmeril v ureditev in posodobljenje Sicilskega kraljestva. Moderni zgodovinarji so mnenja, da se je Friderik dobro zavedal, da je Sveto rimsko cesarstvo le utopija in nima praktičnega pomena, zato se pa tudi za njegov obstoj in modernizacijo ni potegoval, temveč je svojo visoko oblast nosil le kot častni naslov. Nastopil je sicer večkrat, ko so to zahtevale okoliščine, celo z lastnim sinom je prišel navzkriž zaradi oblasti nad evropskimi posestvi, a njegovo resnično zanimanje se je omejevalo na Sicilsko kraljestvo. Vsa njegova zakonodajna dejavnost se je osredotočila na izboljšanje razmer v njegovi deželi.

Višek te dejavnosti je bil dosežen leta 1231, ko je Friderik v Melfiju z razkošnim ceremonialom objavil zbirko vseh zakonov, ki so jih bili dotlej objavili njegovi juristi: t. i. Melfijske ustavne zakone, znani tudi kot Constitutiones Melfitanae, s katerimi je Friderik popolnoma obnovil obstoječo zakonodajo. Po njegovem mnenju je to bil prvi korak do trajnega miru, ki naj bi dal pravi zagon ekonomiji in bogastvu države.

Posebej je treba namreč omeniti Friderikovo sposobnost v ekonomski upravi kraljestva. Njegova napredna stališča v zvezi z razvojem gospodarstva so privedla do popolnoma novih pogledov na ekonomijo. Odpravil je vse državne monopole in vsako vrsto carine v mejah države, predvsem mitnine. Istočasno je spodbujal trgovske izmenjave in konkurenco med vsemi središči svojega imperija. Zanimivo je, da je Friderik tudi v gospodarskem pogledu strogo branil kraljevski absolutizem in je zato močno okrnil moč svojih fevdalcev. Oblast fevdalnih gospodov je spretno prenesel na svoje sodelavce, sposobne juriste, s pomočjo katerih je kljub visokim davčnim zahtevam zagotovil gospodarsko rast in blaginjo svojim državljanom.

Politika

Friderik II. zavzema posebno mesto v evropski in italijanski zgodovini. V evropskem pogledu je bil človek, ki je smiselno zaključil srednjeveško pojmovanje ogromnih imperijev, saj je praktično prepustil politično dejavnost osrednje Evrope spontanemu razvoju, kar je privedlo do postopnega razpada Svetega rimskega cesarstva. Njegovo moderno pojmovanje fevdalnega sistema, ki je že v precejšnji meri pravi imperializem in spominja na poznejšo centralizirano državno upravo, postavlja Friderika II. med razsvetljene evropske vladarje, ki so odločilno vplivali na razvoj bodočih generacij.

V zgodovini Italije je Friderik II. zapisan predvsem kot nasprotnik papeževe oblasti in teokracije. Njegov boj s komunami, ki bi lahko nakazoval željo po tiraniji, velja, nasprotno, za uravnovešeno nasprotovanje pretiravanju in upravni nesposobnosti mestnih občin.